2 razloga za izgubo zavesti pri športnem prostem potapljanju

Vsi športni prosti potapljači sanjamo o uspešnih dolgih potopih. Ko temu dodamo še pridih tekmovalnosti, pa marsikoga želja po dobrem rezultatu prevzame in preseže svoje zmožnosti.  To vodi v izgubo zavesti pri prostem potapljanju. 

Na mednarodnih tekmovanjih nastopam že štirinajst let. V tem času sem doživel bridke poraze in izjemne uspehe. Sem pa v teh letih uspel spoznati dva ključna razloga, zakaj pride do izgube zavesti pri novincih v športnem prostem potapljanju.

Zakaj pride do izgube zavesti pri prostem potapljanju?

Do izgube zavesti pride zaradi padca koncentracije kisika v možganih. Ko parcialni tlak kisika pade pod 0,1 bar, možgani ne morejo več delovati in se izklopijo.

V katerem delu potopa najpogosteje pride do izgube zavesti pri prostem potapljanju?

Kisik najbolj drastično pade po tem, ko že 15s dihamo. Zato se 80% vseh nesrečnih situacij zgodi na gladini, ko že zadihamo.

Ali stres in adrenalin povečata tveganje za izgubo zavesti?

V stresnih situacijah se izloča adrenalin. Ta pospeši srčni utrip in poveča prekrvavitev. Vse to pospeši porabo kisika, zato se naša sposobnost zadrževanja sape zmanjša. 

Drugo nevarnost pa predstavlja dvig praga bolečine in nelagodja ob prisotnosti  adrenalina. V takšnih situacijah neizkušeni prosti potapljači pogosto precenijo svoje sposobnosti, saj spregledajo opozorilne znake pomanjkanja kisika v telesu.

Prvi razlog za izgubo zavesti - želja po preplavani točno določeni dolžini

Zelo pogosto si že v naprej pripravimo plan potopa in ciljno dolžino. Med plavanjem zaradi kombinacije tekmovalnega stresa, adrenalina in želje po doseženi dolžini spregledamo vse opozorilne znake. To lahko vodi v nadaljevanje potopa kljub dejstvu, da željena dolžina ta dan ni v našem dosegu. 

Drugi razlog za izgubo zavesti - napačno dihanje pred in po potopu

Kot je bilo omenjeno, dosežemo najnižjo vrednost kisika v telesu 15s po tem, ko že zadihamo. Zato je pravilno dihanje po potopu izjemno pomembno za ohranjanje zavesti. To vključuje polovičen prvi izdih in nato serijo hitrih globokih vdihov in pasivnih izdihov. 

Pred potopom, pa je potrebno nadzirati dihanje, da ne pride do hiperventilacije. Do te pride podzavestno zaradi prisotnosti adrenalina. Držimo se pravila, da je izdih vedno 2x daljši kot vdih. Volumen dihanja pa tak, da ne čutimo premikanja zraka skozi nosnice. Tako dihamo vse do zadnjega maksimalnega vdiha.

Predvsem pa je pomembno, da takšno dihanje uporabljamo prav pri vsakem potopu. Le tako postane del naše podzavesti. To je pa nujno, če želimo izvesti pravilno dihanje po dolgem maksimalnem potopu.