Japec Jakopin

Trije možje v Kalamati, da o psu ne govorimo

apnea Uncategorized @sl

Japec Jakopin o minuli sezoni prostega potapljanja. Japec je eden od pionirjev raziskovanja potapljaškega refleksa na svetu, večni ljubitelj morja in globin, odličen prosti potapljač in član ŠD Apnea Slovenija.


»Zgodovina bo prijazna do nas, kajti mi jo bomo pisali!« je dejal prevejani stari pokvarjenec Winston. Imel je prav, kot tudi takrat, ko je s cigaro v ustih na vprašanje, zakaj je pri devetdesetih tako čil, odgovoril : »No sports«. Seveda je krivično do zgodovine, da jo pišejo samo zmagovalci. Zato, in ker sprememba razveseljuje, smo se odločili, da bomo enkrat pretekle dogodke osvetlili poraženci.

Roko na srce, letošnje virusno leto prostemu potapljanju ni šlo na roke. Tudi drugim stvarem ne, ampak to nam, prostim potapljačem, nič ni pomagalo - čeprav pa nekaterim je...

Najprej so mi šli, kot se za januar spodobi, v cvet sinusi. Adijo izenačevanje – in s svojimi trapastimi podvodnimi akrobacijami v Y-40 sem dodobra načel živčni sistem tudi Nejcu. No, takoj zatem je izbruhnila Korona, in ko sva z Nejcem v Y-40 prišla v maskah, so se naju vsi, začudeni kot le kaj, izogibali kakor gobavcem.

Dva zamaskiranca sta »okužila« Y-40, in ni nič čudnega, da je bilo čez tri dni celo območje Italije okrog bazena v popolni blokadi in karanteni...(foto Nejc Likar)

No, Y-40 sta z zaprtjem sledila še bazena v Radovljici in v Tivoliju, pa policijska ura in svečan ter strog poziv vseh treh obalnih županov Slovencem, naj nikakor ne hodijo na Obalo... Še v portoroško marino sem lahko zapeljal šele, ko sem se skozi okno avta zadrl vratarju: »Smrt Ljubljančanom!« Nastopila je doba , ko smo iz ropotarnice potegnili piciklajzle, in se posvetili »varnemu« sobnemu treningu statike po receptu Jeranko-Malina.

Že dan po dnevu Zmage smo takoj ob deblokadi odpluli in se zasidrali nad slovenskim podvodnim Triglavom, saj sta nam Brseč s svojo blatno ledenico, in toplo-božajoči Y ostala nedostopna. Nekajkrat smo se potopili v domače Knajpovo morsko blato (oboje ima, pravijo, dobre zdravstvene učinke), in – nismo še prišli iz gostilne, kakor pravijo v Vondeji. Sidro se ni dalo potegniti na krov, čeprav sva najprej vlekla dva, potem trije, štirje, pet, šest in sedem junakov.

Zapeli smo sto let staro nekaj ton težko mrežo, in šele potem, ko se je Lučka z nožem med zobmi pognala v valove, smo spet prišli do sape.

»Ti drž jem spustu...«(foto Natalija Kolenc)

Poleti se nismo odrekli morju, in plovbi , in Zakintosu: pod morjem je bilo vse čudovito - kot zmeraj prej. Z Jakatom sva se potapljala pod prepadnimi oboki severnih sten tega otoka, Luka pa se je posvetil bolj sistematičnim treningom v Komiži ob pravi potapljaški boji – in ob boku slavnega Maline.

Skočil sem v Kalamato na ogled Stavrosovega centra za prosto potapljanje. Nejc, topel in širokosrčen, tih in strokoven, je v resnici operativni vodja centra, pa Alenka , pa skrbni Stavros...in šarm peloponeškega ambienta nas je navdušil : pridemo, takoj ko bo mogoče!

Vnetim sinusom tudi morska voda ni prišla do živega, in sem po njih udaril z vsemi topovi : Operil, Septanazal (proti nasvetu ORLjevih veščakov sem opustil misli na kortikosteroide), pa Jalineti (katera koncentracija soli je pravšnja: izotonična 0,9%, ali kot morje 3,5%, ali pa kompromisen procent in pol?), in, o groza, žvečenje pekočega ingverja.

Na CMASovi spletni strani so oznake dogodkov in tekmovanj kot napovedi poletov na velikem ekranu letališča v Miamiju pred prihodom hurikana...DELAYED in CANCELED (ker je CMAS francosko-italijansko-ruska naveza, se seveda cancelled piše z enim l-jem, živela letališka angleščina!). Edini preživel dogodek je v Kalamati, in CMAS je odprl kategorijo Masters za tiste, ki nosijo vsaj pet križev. Ker zgornja starostna meja ni omejena, sem že kvalificiran. Krasno, tja in nazaj prideš kot bi rekel keks, iz Benetk – in vsekakor ne iz Ljubljane preko Beograda v Atene, saj te tam, kakor recimo Nejca, čaka obvezni test z lažnim pozitivnim izidom in resnično dvotedensko karanteno...

Potem so začeli ugašati poleti v Kalamato – kot luči na potapljajočem se Titaniku. Najprej Benetke, potem Bergamo, potem Milano...Nad Kalamato so se zbrali temni oblaki.

Na Krku bo tudi tekma! Kvarner je takorekoč naš revir, bomo pač oblekli malo debelejše obleke in se namazali z božjo mastjo... Potem rdeči seznam, ki nam je preprečil, da bi užili gostoljubnost naših sosedov...

Nejc se je lotil raziskave in nam takoj sporočil: v Kalamato se pride tudi preko Dunaja...Gremo! Niti Jakata niti Lukata ni bilo treba dolgo prepričevati. To sta potapljaška kompanjona stare šole: zanesljiva, zvesta, in enako navdušena nad podmorjem kot moja malenkost. Tudi se ne branita odkrite besede. Kadar po sto metrih brez zraka v pljučih prideš na rob bazena z borovničevimi ustnicami, ti veselo zakličeta: »Šta si nabio plavu šminku?«, ali pa v Y-40, če pod strogim pogledom paznice ob prihodu na površino ne veš več, kdo si, te z eno roko podpirata, z drugo pa trepljata po rami in vpijeta : »Bravo! Dihaj!« Z menoj tratita čas samo zato, ker sem tako dolgovezen, da se minute pogovora z menoj vlečejo kakor dnevi. Tako obema življenje podaljšujem do večnosti...

Kalamata: stvari so sprva kazale zelo dobro. Potem smo se odpravili na pot. Kot sokol v skalo smo prileteli na dunajsko letališče. Lukatov avtomobilček na osem ognjev smo v trdi noči zgledno parkirali na dolgometražnem parkirišču pičlih nekaj kilometrov od letališke stavbe. Nekaj po četrti uri zjutraj že stojimo na pultu za izdajo vstopnega kartona na letalo. »Pokažite QR kode za v Grčijo«, pove zaspana gospodična. »Ojej, QR koda«, reče Jaka. »Kaj je to QR koda?«, reče Luka, jaz pa se samo primem za glavo. »Abtreten!« reče gospodična, po naše nekaj takega kot »Odbi!«.

Sedimo ob steni, poklapani, zaspani in obupani, in pred nogami imamo lepo zapakirane mono plavuti – za hipec se je zdelo, da se še one posmehujejo trem cepcem. Nastala je tako imenovana »Kaj zdaj?« situacija. Oglejmo si (brezizhodni) položaj : naslednje letalo z Dunaja v Kalamato gre točno čez en teden. Domov ne moremo, saj nas je preveč sram. QR koda mora biti urejena vsaj 24 ur pred prihodom v Grčijo. Od kod, za vraga, pa se sploh še da leteti v Kalamato? Pametni telefoni in Wi-Fi pridejo prav, pa kaj, če nam ves čas sledijo in poslušajo, kaj pametujemo... Sreča v nesreči: z Monakovega (po domače Minhen) leti že jutri zjutraj – torej imamo še celo uro časa, da uredimo QR kode za vse. Torej lepo v avto, in lagodno do hotela ob letališču v bavarski prestolnici...in že v tropski vročini blaženi korakamo proti letališki stavbi v Kalamati.

Smo iz letala, ne pa iz gostilne. Pred vhodom v letališče stoji grški policist in gleda dokumente: Germany – luggage, Germany – luggage, Slovenia – random testing, Slovenia, random testing, Slovenia – random testing , Germany – luggage.

Meni so zapičili v smrček dolgo trdo palčko, ki je na koncu imela celo nekaj vlaken vate, in že čez kakšno uro mi je nehala kri kapljati iz nosnice. Jaka in Luka sta glasno protestirala in so jima bris odvzeli iz žrela, ki je bolj navajeno robustne uporabe. No, mnogo hrupa za nič: nismo se kvalificirali za lažne pozitivne izvide, in že po dveh dneh smo spet lažje dihali.

Začne se osrednji del naše zgodbe. Najeti veličastni apartma po klubski ceni, točno nad centrom in 20 m od čolna, s čudovito teraso in pogledom na marino in cel kalamatski zaliv...takega udobja še nismo imeli (joj, ga bomo imeli še kdaj?). Center gostoljuben, odprt in topel, kjer so inštruktorji in gostje zliti v prijazno in monolitno mednarodno apneistično druščino. Italijani so rekli : Altro che Dahab... kar po naše pomeni, da je proti Kalamati Dahab drek dagegen.

Vse teče kot švicarska ura, pa se nikjer ne čuti stroge in hladne redoljubnosti tega urarskega plemena. Za tem tiči seveda Nejc: za nas je skrbel kot mama, in to že pred našim prihodom.

Zjutraj te čoln udobno in v desetih minutah po oljnatem morju pripelje do zasidranih boj, na vsaki je prijazen in nemoteč buddy, ki skrbi zate. Velika motorizirana mehanična roka s proti-utežjo na glavni vrvi skrbi za popolnoma varen občutek, in ob vrnitvi te že na 40 m čaka Nejc z električnim skuterjem...Morje neskončno prozorno in toplo, 27 stopinj na površini, 19 stopinj na 80 m, pa brez termokline, tako da spremembe temperature sploh ne občutiš in dvomilimetrska obleka je vse, kar rabiš. Dahabski občutki, le da si dvakrat bližje domu...

Ampak: dali smo si sedem dni, enega nam je odščipnila pot, enega naša kratka pamet. Letos se še sploh nisem globoko potapljal. Med opcijama Hiti počasi ali Piči miško je ostala samo še druga. Začel sem torej na -65 m prvi dan , »za zmočit«. Mouthfill -20 in -30, keks. Drugi dan, glej ga šmenta, Nejc pripluje nazaj in pove : nič ne bo danes, veter in valovi. Se pravi do sobote, ko je tekma (prva v mojem življenju...protokol na površini, kako že gre - rečem OK, kje imam oznako, in še poprej snamem ...kaj že?) sta torej samo še dva dneva, hmmm. Tretji dan: poskusimo - 80 m. Hudič, kje si, sveti Evstahij? Piska desna cevka, leva tarokira, adijo mouthfill. Obrnem na 75 m, slabe volje plavam gor, potem mi pa še Nejc brenči okrog glave s tistim skuterjem. Fokus, in ne serji ga z dvema mouthfilloma, kaj je rekel Mana? Četrti dan torej spet oznaka na -80 m, mirno mouthfill na -20 m, padam mrtav ladan, pograbim beli listek : kam ga naj zatlačim? Za obleko? Levo zapestje je ura, desno lanyard, za vratom je utež, kapuce nimam...zobje so tudi OK. Gor grede se zadržujem, da bom bolj počasen...2 minuti 16 sekund. Tekma : samo ponovim vajo od včeraj. Napovem torej 80, Alenka me vzpodbuja, keine Panik... Zrak ne gre v ušesa, trudim se na vse pretege, stupid smile ne pomaga, če se primem za vrv sem out, ampak ušesa že bolijo, ploščo vidim krepko pod mano...obrnem, p..ka, kaj hočemo, butelj, kaj nisi napovedal 70... Rumeni karton, early turn na 72,4 m. Ko se s čolnom peljem nazaj, še malo izenačim, in iz levega ušesa piska zrak: se pravi, late turn...

Pa kaj bi tisto, Alenka Artnik se je v enem nonšalantnem zamahu meni nič tebi nič (ali kakor bi rekli stari Latinci, sine ira et studio...) spustila štirindevetdeset metrov globoko, in to s stereo plavutmi. Tako je svojemu športnemu pedigreju dodala še en svetovni rekord in nam (spet) omogočila, da takrat, kadar je govora o slovenskem prostem potapljanju, molče visoko dvignemo nos.

Alenka in Nejc: svetovna rekorderka (ponovno) za zahvalo (že spet) tunka svojega angela varuha (foto Takuya Terajima)

Podvodnih dosežkov Lukata in Jakata ne bom komentiral, saj to ne bilo prav. Moram samo izraziti globoko hvaležnost, ker je iz njih velo globoko spoštovanje in solidarnost (do mojih).

Vsaka šola nekaj stane: tale je stala toliko, da je gotovo odlična! Naukov je kar nekaj: če hočeš z glavo skozi zid, mora biti glava trša od zidu oziroma starega kozla ne boš naučil novih trikov. O upravljanju zraka v piskru med potopom vem toliko kot nič.

Pet let prostega potapljanja mi je spremenilo življenje. Že ta sama pot je cilj, in res je , da pod vodo vsakič gledaš vase, in ne okoli sebe... In nova prijateljstva, novi kraji in kulture! Vsako leto preplavam pod vodo kakšnih 150 kilometrov, in se v seštevku potopim kakšnih dvajset kilometrov globoko. Treninge seveda jemljemo različno, nekateri prisegajo na Train hard win easy, ali No pain no gain ...mi trdno ostajamo pri No brain no pain. Zame je vsak od potopov, na treningu ali zares v morju ob boji, vedno znova očarljivo razvedrilo. Vsak dan, posvečen apnei, je zame praznik

Potopi so edini telesni ali umski (sic!) dosežki, kjer vsako leto napredujem, v nasprotju z vsem ostalim. Rabil sem nekaj časa, preden sem ugotovil, zakaj: največji porabniki kisika so možgani in mišice...

Pes, o katerem govorimo, je v resnici elegantna Nejčeva psička Enya. V naprotju s tistim v Klapkini zgodbi res obstaja. Med večerjami nas je branila pred tropom požrešnih mačkov... (foto Nejc Likar)