Od diskvalifikacije do brona: reportaža s svetovnega prvenstva na Roatanu

Tik pred površino sem še zadnjič zamahnil s plavutjo, iztegnil roko nad glavo, rahlo izdihnil in počakal, da me vzgon dvigne nad gladino. Globoko sem zadihal, se visoko držal za tekmovalno vrv in pazil, da mi valovi ne bi ponovno zalili obraza.

Pogledal sem sodnika in mu pokazal znak OK. Za nekaj trenutkov sem zaprl oči. Noge so me vedno bolj pekle, saj jih je oblil laktat. Ob globokem dihanju sem čakal na sodniško odločitev.

Bel karton. Uff, kakšno olajšanje, saj se je še nekaj dni prej zdelo, da je prvenstvo izgubljeno.

Domov se vendarle ne bom vrnil praznih rok. Četrto mesto je pomenilo izpolnjen cilj, ki sem si ga zadal pred prvenstvom. Takrat še nisem vedel, kako se bo tekma ob samem koncu razpletla in da me bo rezultat ponesel na zmagovalni oder!

Odlična sezona do začetka poletja

Priprave sem pričel novembra. Glavni cilj je bil napredek v disciplini CNF, to je potop brez plavuti. Želel sem preseči globino 85 metrov, o kateri sanjam že več let. Leta 2021 sem prvič presegel 80 metrov, vendar mi od takrat ni uspelo narediti potopa preko 82m.

Trening je večji del sezone potekal odlično. Našel sem dobro razmerje med treningi v bazenu in na suhem. Ostal sem zdrav in iz tedna v teden čutil napredek. V bazenu sem po mnogih letih ponovno dosegal osebne rekorde, med njimi tudi 200m dinamike brez plavuti.

Junija sem bil odlično pripravljen in imel visoka pričakovanja za poletne globinske treninge. Žal se je nato začelo zapletati.

Usklajevanje družine, dela, vodenja tečajev, treninga drugih tekmovalcev in mojih priprav je postajalo vedno večji izziv. V drugi polovici julija so se regeneracija, kakovost spanja in splošno počutje poslabšali. Pred odhodom na Roatan sem uspel na Hrvaškem opraviti le en potop do 60 metrov, čeprav sem upal, da bom dosegel vsaj 70m.

Vedel sem, da s tako nizko globino in slabo adaptacijo odhod na svetovno prvenstvo predstavlja veliko tveganje. Zato sem začel skoraj panično iskati vsako možnost za trening. Zgodaj zjutraj sem hodil na Bohinj, treniral v bazenu in fitnesu in s tem ves čas lovil treninge, da bi izpolnil načrt za katerega mi je žal že zmanjkovalo časa.

Namesto da bi bil julij vrhunec sezone, sem bil vedno bolj utrujen. Konec meseca sem zbolel. Imel sem vnete sinuse in dihala. Ko sem prispel na Roatan, se prva dva dneva sploh nisem mogel potapljati. Zamašeni sinusi in močan kašelj so me spremljali vse do prvih potopov na tekmovanju.

Tudi podatki Oura prstana so kazali, da je bilo telo utrujeno. V noči pred tekmo sem spal manj kot šest ur. Povprečni srčni utrip v mirovanju je bil približno 15 odstotkov višji od junijskega povprečja, HRV pa skoraj 28 odstotkov nižji. Ponoči sem se zbujal, čez dan pa sem zaspal med vsako meditacijo.

Kljub temu sem na Roatanu poskušal čim hitreje nadoknaditi manjkajoče globinske treninge in doseči primerno adaptacijo na globino. Predvsem v potopu brez plavuti sem moral delati velike skoke, saj sem imel premalo časa za umirjeno pripravo.

Zakaj je bilo na prvenstvu toliko pritiska

Rezultat na svetovnem prvenstvu zame ne pomeni samo uvrstitve. Povezan je tudi s kupom formalnosti, kot je kategorizacija Olimpijskega komiteja Slovenije, ta pa vpliva na moj status športnika in zaposlitev v Policiji. Prav tako je kategorizacija pogoj za prijavo na različne državne in občinske razpise za dostop sredstev za trening.

Prosti potapljači imamo pri doseganju oziroma potrjevanju kategorizacije posebno težavo. Na voljo imamo le eno samo tekmo, kjer lahko dosežemo ustrezen rezultat. Če takrat zboliš, imaš težave s pogoji ali narediš napako nimaš nove priložnosti.

To je vsekakor vplivalo na moje razmišljanje o najavi. Želel sem doseči rezultat, ki bi mi zagotovil visoko uvrstitev, čeprav sem čutil, da telo ni v najboljšem stanju.

Potop brez plavuti in najava, ki je ne bi smelo biti

Tri dni pred tekmo sem na treningu dosegel globino 82m. Potop je bil dovolj dober, da sem vedel, da je takšna globina dosegljiva tudi na tekmi. Iskreno, pa si nisem želel globlje. Za seboj nisem imel dovolj globokih potopov, telo in živčni sistem pa sta bila od vsega že utrujena.

Nato sem pričel kalkulirati in analizirati druge tekmovalce. Vedel sem, da me v igro za četrto mesto spravi rezultat 83m. Bil sem v velikem precepu. Na treningih junija sem bil v življenjski pripravljenosti, potop s treninga na 82m je bil dober in vedel sem, da je 83m dosegljivo. Ocenil sem, da imam 80 % možnosti za uspeh.

Pred dokončno najavo sem se pogovarjal s Harryjem McCahillom. Povedal mi je, da želi nov državni rekord. Dvakrat je dosegel 81 metrov, zato bo najavil 83 metrov. Sam sem ga skušal prepričati, da je to preveliko tveganje. Odgovoril mi je, da razume, vendar svoje odločitve ne bo spremenil.

Pri Harryju sem jasno videl tveganje, nato pa sem enako globino najavil tudi sam. Če bi svetoval športniku, ki ga treniram, mu takšne odločitve ne bi priporočil.

Tveganje sem sprejel, a to je bila napaka. Najavil sem globino, ki si je v resnici nisem želel. To je bila globina, ki me ob misli nanjo ni pomirila, ravno nasprotno.

Potop do napovedane globine je tehnično potekal zelo dobro in sam sem se vrnil na površje. Tam pa so se začele težave. Bil sem na meji zavesti in za trenutek izgubil nadzor nad telesom, se nagnil nazaj in potopil zadnji del glave. To po pravilih ni dovoljeno. Nato me je zalil še val in potopil sem usta.

Sodniki so pokazali rdeči karton in me diskvalificirali. Ta dan je bilo 14 uspešnih in kar 10 neuspešnih potopov.

Po neuspešnem potopu se mi je podrl svet

Bil sem zelo razočaran in vsi so me poskušali potolažiti, vendar v tistem trenutku ni pomagalo nič.

V potop sem vložil celo sezono treninga, ogromno usklajevanja in veliko odsotnosti od družine. Najtežje je bilo sprejeti, da sem ob najavi globine ravnal v nasprotju s tem, kar bi svetoval športnikom, ki jih treniram.

Svojim bližnjim sem napisal dolgo sporočilo in poskušal razložiti, kaj se je dogajalo od začetka poletja. Slaba regeneracija, pomanjkanje spanja, bolezen, iskanje dodatnih treningov in pritisk rezultata. Glede na vse okoliščine sem vendarle našel tudi nekaj dobrega. Opravil sem tehnično odličen potop in ga izpeljal do konca brez pomoči varnostnih potapljačev.

Največja opora je bila žena Neža. Dobro je vedela, koliko mi rezultat pomeni in kako težko sprejemam neuspeh.

Spomnila me je, da en rezultat na dolgi rok ne spremeni ničesar. Doma me še vedno čakajo z enako ljubeznijo. Hkrati me je spodbudila, naj dvignem glavo in nastopim še v potopu z dvojno plavutjo.

Napisala mi je, naj se poberem tudi zaradi najinih hčera in jima pokažem, da zmagovalci niso ljudje, ki vedno zmagujejo. Takšnih ljudi ni. Zmagovalci so tisti, ki se po neuspehu poberejo in poskusijo znova.

Veliko mi je pomagal tudi Mateusz Malina, moj dober prijatelj in svetovni rekorder v prostem potapljanju. Več ur sva se pogovarjala po telefonu in analizirala, kaj se je zgodilo. Ko si sam sebi trener, je v tako čustvenem trenutku težko videti širšo sliko. Potrebuješ nekoga, s katerim se lahko odkrito pogovoriš.

Na prvenstvu nisem imel svojih plavuti

Za nastop v disciplini z dvojno plavutjo sem se odločil takoj. Pravzaprav nisem imel druge izbire. Največja težava je bila, da nisem imel svojih tekmovalnih plavuti.

Najprej mi jih je posodil Alexey Molchanov, vendar so bile zame premehke. Nato mi je svoje plavuti ponudil Mehičan Guillermo Villarreal. Preizkusil sem jih večer pred tekmo in se odločil, da bom z njimi nastopil.

V zadnjih devetih letih sem opravil le nekaj globokih potopov z dvojno plavutjo. Zadnjič sem bil na globini 105 metrov oktobra 2021 in še to z mono plavutjo. V tej sezoni pa sem bil najgloblje na 95 metrih, ko sem nastopil v disciplini prosti potop oziroma vlečenje ob vrvi. Zaradi treningov v bazenu sem verjel, da imam dovolj moči za varno vrnitev z globine med 103 in 106 metri. Večja neznanka sta bila prilagojenost na globino in izenačevanje pritiska.

Sprva sem želel najaviti 105 metrov, saj sem pričakoval enako najavo Francoza Quentija Isy-Schwart. Nato sva se s Špancem Franciscom Quesado pogovarjala o taktiki in se odločila, da oba najaviva 104 metre.

S to globino sem bil povsem miren. Edini resen dvom je ostal pri izenačevanju.

Prelomni trenutek na 95 metrih

Na dan tekme je bila ob meni Kateryna. Od plovila za tekmovalce me je pospremila do tekmovalnega poligona in poskrbela, da mi ni bilo treba razmišljati, kam moram plavati in kaj moram narediti. Sam sem se lahko osredotočil le na pripravo.

Potop je do približno 95 metrov potekal odlično. Tam pa sem uspel še zadnjič izenačiti pritisk. Nato izenačevanje ni več delovalo.

Za trenutek sem pomislil: »A je to to? Tako bom izgubil to prvenstvo?«

Nato sem pogledal naprej in zagledal konec tekmovalne vrvi tik pred seboj. Iztegnil sem roke in vzel listek, ki potrjuje doseženo globino. Če bi bil pladenj še nekaj metrov globlje, mi ne bi uspelo.

Ko sem imel v rokah listek z najavljene globine, sem vedel, da bom potop uspešno zaključil. Brcal sem, kolikor sem imel moči. Ko sem zagledal varnostne potapljače, sem ritem še povečal.

Tik pred gladino sem naredil zadnji zamah, iztegnil roko nad glavo in počakal, da me vzgon dvigne iz vode. Tokrat sem površinski protokol opravil brez napake.

Sodnik mi je pokazal beli karton.

Čakanje na zadnje tri tekmovalce

Ko so me varnostni potapljači pospremili iz tekmovalnega poligona, sem takoj poiskal Kateryno in Frana. S Franom sva oba uspešno dosegla 104 metre. Več kot zadovoljni smo v miru spremljali nastope zadnjih treh tekmovalcev.

Piotr Kubiak je svoj potop opravil brez težav. Nihče ni pričakoval, da bi lahko imel kateri od preostalih tekmovalcev težave, ki bi spremenile vrstni red.

Ravno ko sem si nadel masko, da bi pod vodo spremljal Guillaumov prihod na površje, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Približno deset metrov pod gladino se je Guillaume povsem instinktivno prijel za vrv in potegnil.

S Franom sva se spogledala.

»Ali to pomeni diskvalifikacijo?« sem ga vprašal.

Prikimal je.

Občutki so bili zelo mešani. Guillaume si je zaslužil medaljo in takšnega razpleta mu nisem privoščil. V dnevih pred tekmo mi je veliko pomagal. Posodil mi je svojo vratno utež in me tolažil po neuspešnem potopu brez plavuti.

Po drugi strani pa je njegova diskvalifikacija pomenila, da sem osvojil bronasto medaljo.

Potreboval sem nekaj minut, da sem zares dojel, kaj se je zgodilo. Moj beli karton je sprva pomenil četrto mesto. Po Guillaumovi diskvalifikaciji je bilo 104 metrov dovolj za zmagovalni oder.

Prevzela me je popolna pomirjenost. Dosegel sem več, kot sem si glede na potek zadnjih tednov sploh upal pričakovati. Neži sem prek WhatsAppa poslal video sporočilo. Bil sem presrečen in predvsem hvaležen za njeno podporo.

Odličen nastop Mojce Haberman

Dan za tem je odlično nastopila tudi Mojca Haberman. Tudi njena pot do prvenstva ni bila enostavna, vendar je zadnji dan zbrala dovolj moči za uspešen potop na 92 metrov in osvojila četrto mesto. Rezultata je bila izjemno vesela in ta uspeh ji iskreno privoščim. Pri 26 letih predstavlja novo generacijo slovenskih prostih potapljačev, ki se približujejo svetovnemu vrhu.

Kaj mi pomeni ta medalja

Bronasta medalja ni izbrisala napake v potopu brez plavuti. Prav tako ni spremenila dejstva, da sem julija pretiraval in na prvenstvo prišel izčrpan.

Sem pa pred drugim nastopom sprejel nekoliko drugačno odločitev. Izbral sem globino, s katero sem bil miren, sprejel pomoč ljudi okoli sebe in se osredotočil na tisto, kar sem lahko nadzoroval.

Na svetovnih prvenstvih nastopam od leta 2009 in mislil sem, da sem v tem času doživel že skoraj vse mogoče situacije. Tokrat sem se ponovno veliko naučil.

Veselje ob prihodu domov je bilo veliko.

Z velikim nasmehom pričakujem nove treninge. Kljub vsem vzponom in padcem imam prosto potapljanje neskončno rad. To je na koncu najpomembnejši razlog, da vztrajam.

Zahvala gre tudi sponzorjem in podpornikom, ki mi omogočajo nastopanje na tako visoki ravni: Slovenski potapljaški zvezi, Policiji, ELES, d. o. o., BTC, d. d. in Highfield Boats.

Zapisal: Samo Jeranko