Ko zapleten v ribiško vrv obležiš na dnu morja!

Zlato pravilo prostega potapljanja je — NIKOLI SE NE POTAPLJAJ SAM! Pri ribolovu pa velja še to, da je potrebno imeti nož vedno pri roki in to tako, da ga v vsakem trenutku lahko dosežeš z obema rokama.

Vabljeni k branju slikovite zgodbe Japca Jakopina, ki se je med ribolovom zapletel v ribiško vrv na dnu morja.

13 sekund

Najlepši jonski otok je Zakintos, je pomislil.

Po štiridesetih poletjih, ki jih je preživel na Hrvaškem, je zadnjih osem odjadral v Grčijo. Na Kornatih, prav na hrbtu vzpetine nad zalivom, ki ga je imel najrajši, so gasilci s helikopterjem spustili v gorečo travo dvanajst mladcev. Ni si znal predstavljati, da bi zvečer poležaval na palubi svoje jadrnice in obenem zmogel odgnati lebdeče duhove nad ožganim hribom — nevidne in neme priče človeške brezumnosti.

Zdaj je tukaj, na kraju, kjer se Zakintosa skoraj dotika otoček Svetega Janeza. Vmes je povsem ozek, a globok preliv z ostro čerjo na sredini. Severna stena otoka se strmo spušča v globino, in obenem je tu morje vedno valovito zaradi popoldanskega mornika. Odbiti valovi ob srečanju s prihajajočimi naredijo zoprne križne valove, neudobne za prostega potapljača. Ampak lepota in bogatstvo podvodnega sveta sta prav tu najbolj privlačna na celem otoku.

Umiril se je, in se kljub gibanju zaradi valov poskusil prepustiti morju, da bi si lahko počasi predihal pljuča, kri in tkiva. Vedel je, da je to njegov zadnji potop ta dan — in upal, da se bosta z Jakobom vrnila na barko z ribo. Če se je hotel sprostiti, ni smel misliti na nič, na prav nič. To ni enostavno, z vseh strani se ti vrivajo misli, tudi take, ki vsebujejo skrbi in strahove. Tem je treba še posebej preprečiti, da ti vdrejo v zavest. Ampak: morje je del njega in on je njegov del, modrina pod njim ga je vabila in vedel je, da pod gladino zares živi — prav kakor sto metrov globoko natanko čutiš, kako ti utripa srce in kako ti kri teče po žilah.

In morje spere in odplakne vse skrbi, ter umakne — vsaj začasno — vse grenkobe življenja iz zavesti. Tudi globoke rane, ki so jih pustili ustrahovanje, izsiljevanje, laži, grožnje in sprenevedanje ljudi — ki so bili njegovi partnerji — so v morju čudežno izginile.

Pljuča si je napolnil do zadnjega kotička, si na silo potisnil še nekaj polnih lic zraka v prsni koš in se potopil — počasi, kot je pred štiridesetimi leti videl izginiti pod površino morja Jožeta Turka. V desnici je držal dobro staro Ministenko, ki ga je spremljala že vsaj od takrat.

Počasi se je spuščal navzdol proti kamnu, in kmalu mu ni bilo treba več plavati. Na pasu je imel samo dva kilograma svinca, vendar je bilo to za tenko triatlonsko obleko dovolj, in je bil na kakšnih osemnajstih metrih že brez vzgona. Prepustil se je prostemu padu, ki ga je, najprej prav počasi, potem pa vedno hitreje, vlekel navzdol.

Spustil se je na globlji del skale, bolj oddaljen od stene otoka, kamor so se pri prejšnjem potopu umaknile ribe. Obenem je prej tudi videl, kako se s plitvejšega roba kamnite gmote vleče protim obali tenka prozorna ribiška vrvica. Tja ne sme.

Njegov načrt je bil jasen: od najbolj skrite in globoke točke špranje pod kamnom bo počasi plaval okrog njega, in ugotovil, kam so se umaknile ribe.

Pokrajina pod kamnom je bila pravi labirint: prepredena z razpokami, rokavi in skritimi žepi. Prav počasi je napredoval okrog kamna.

Počasi je plaval okoli skale, in ves čas pozorno opazoval špranje pod njo. Zdaj je že skoraj sklenil krog, in malce nejevoljen ugotovil, da se bo na površino vrnil brez ribe.

»Jakob bo razočaran«, je pomislil.

Nič, moram še pregledati zadnji meter — tak trud je vedno poplačan, in to je tudi naloga dobrega lovca.

Skozi neoprensko obleko je začutil, da mu nekaj drsi po stegnu in potem po mečih. Nekakšna dolga alga ali podvodna trava mora biti — samo malo močneje zaplavam, pa bom skozi.

Tisto, kar je čutil po levi nogi, ga je naenkrat stisnilo in ustavilo — kljub močnemu udarcu z plavutmi se ni več premikal. Sunkovito se je zasukal nazaj na desni bok in iz ležečega položaja pokonci.

Okrog leve plavuti, meč in stegna je imel ovito zategnjeno, skoraj nevidno staro ribiško vrvico.

»Laks!«

»Nič hudega, odplesti jo bo treba, in morda bom moral sneti plavut«, je pomislil.

Zgrbil se je, in skrčil levo nogo: z levo roko je segel navzdol. V roki je držal še vedno prižgano svetilko — in v trenutku je začutil, da tudi te roke ne more več premakniti. Prozorna ribiška vrvica je bila ovita tudi okrog levega zapestja in zanke s plastično kroglico svetilke, ki jo je držal v roki.

Ukrepati je treba takoj: podvodno puško je stisnil med koleni, z osvobojeno desnico zagrabil vrvico, ki ga je oklepala, in z vso močjo potegnil.

Laks se je napel, iz prerezanega desnega mezinca se je pokadil za oreh velik oblaček krvi.

»Nož je v čolnu pri Jakobu«, mu je brez jeze, razočaranja ali spremenjenega tona povedal notranji glas.

Nehote se je ozrl navzgor. Dno gumijastega pomožnega čolnička se je zibalo nedaleč od mesta, kjer se je potopil. Jakob čaka. Maske nima, niti plavuti. Ko bo začutil, da očeta predolgo ni na površje, ne bo mogel storiti ničesar.

Stisnilo se mu je srce: »Tega jim ne morem narediti«.

S prosto desno roko je prijel svetilko in jo izvlekel iz stisnjenega levega zapestja. Tako je leva roka postala ožja in jo je lahko počasi izvlekel iz zategnjene pasti ribiške vrvice. Zdaj se je lahko zasukal okoli svoje osi v levo, snel dolgo plavut z leve noge in izvlekel levo stegno, meče in stopalo iz sproščene zanke. Prav previdno se je dvignil za kakšen meter in si spet nataknil levo plavut. Z dolgimi zamahi je odplaval navzgor. Pod površino je pogledal na uro: dve minuti in tričetrt. Zaplet je najbrž trajal kakšnih trinajst sekund.

Brez besed se je zvlekel na čolniček.

»Imaš kaj?« je vprašal Jakob.

»Nič. Greva«. Potegnil je za vrvico motorja in odplula sta v zaliv nazaj na barko.

Sonce je bilo nizko, medlo je sijalo skozi tenko kopreno.

Prav ta čas je tisoč milj bolj proti zahodu morski tok, počasi in neslišno, ampak neustavljivo in daleč pod površino morja, nosil samotno in negibno telo Natalije Molčanove, nosilke enainštiridesetih svetovnih rekordov v prostem potapljanju. Same.

Japec Jakopin