Kako potapljaški refleks vpliva na srčni utrip

Ali ste se kdaj vprašali, zakaj med plavanjem pod vodo ne pride do spontanega vdiha? Ali pa, kako je mogoče, da se potapljač na vdih potopi dvesto metrov globoko in se na gladino vrne nepoškodovan?

Med potopom nas varuje potapljaški refleks

Odgovor leži v potapljaškem refleksu sesalcev. Gre za izjemen sklop fizioloških odzivov sesalcev na potopitev obraza. Prisoten je tudi pri ljudeh, zato lahko pod vodo zadržimo dih mnogo dlje, kot si lahko predstavljamo.

V vsakem od nas se skriva delfin

Jacques Mayol je nekoč dejal: «Vsak človek ima v sebi skritega delfina.» In res je tako! Ko potopimo obraz pod vodo, se sprožijo prastari fiziološki mehanizmi.

Omogočajo nam varčevanje energije in s tem daljše ohranjanje vitalnih procesov v času, ko ne dihamo. Eden najbolj značilnih odzivov je znižanje srčnega utripa za skoraj 20%.

Potapljaški refleks je skupen ljudem in morskim sesalcem. Omogoča aktivacijo prastarih mehanizmov, ki nas varujejo pred utopitvijo, hkrati pa drastično podaljšajo našo sposobnost zadrževanja sape pod vodo.

Kaj sproži potapljaški refleks?

Ključna je potopitev obraza pod vodo. Še posebej predel nosu, oči, ustnic in ušes. Tam se nahajajo receptorji, ki stimulirajo procese pod okriljem simpatičnega (beg in boj) ter parasimpatičnega (sproščanje) živčevja.

Drugi sprožilec pa je padec koncentracije kisika in posledično naraščanje ogljikovega dioksida v krvnem obtoku.

Refleks je najmočnejši pri dojenčkih. Ti že ob najmanjši kaplici vode na obrazu zadržijo dih. Pri odraslih se moč potapljaškega refleksa veča iz potopa v potop. Njegov poln potencial dosežemo peti dan potapljanja.

Potapljaški refleks aktivira voda na obrazu in padec koncentracije kisika ter naraščanje ogljikovega dioksida.

Na ljubljanski Medicinski fakulteti izmerili utrip šest udarcev na minuto

Pri vsakemu srčni utrip pade med 15 in 20% v primerjavi z utripom med spanjem. Bolj kot si sproščen, nižji je utrip. Hladna voda zelo pripomore k še večjem padcu.

Na Medicinski Fakulteti v Ljubljani so leta 1980 veliko raziskovali ozadje potapljaškega refleksa in razloge za izgubo zavesti. Prišli so do izjemne meritve, ko so pri preiskovancu, ki je plaval pod vodo, izmerili srčni utrip šest udarcev na minuto.

Najnižja izmerjena vrednost je bila šest udarcev na minuto z ventrikularnim ritmom. Dokazali so tudi, da je nezavest pri prostem potapljanju posledica pomanjkanja kisika v možganih in ne motnja srčnega ritma.

Meritev srčnega utripa med plavanjem pod vodo v sklopu raziskav Medicinske Fakultete v Ljubljani leta 1980. Najnižja izmerjena vrednost je bila šest udarcev na minuto.

Kri oskrbuje le še vitalne organe

Žile v rokah in nogah se skrčijo in s tem zmanjšajo pretok krvi skozi periferne dele telesa. Tako se še dodatno zmanjša poraba kisika, večina krvnega obtoka pa se preusmeri v pljuča in možgane.